Tone Ljubič

Intervju - 60 let razvoja organizacij ved, z izr. prof. dr. Tonetom Ljubičem, dolgoletnim profesorjem na UM FOV  


Tone Ljubič

»V trajnem spominu mi bo najbolj ostala borba za izgradnjo nove stavbe na Zlatem polju v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.«


Izr. prof. dr. Tone Ljubič, diplomirani inženir strojništva, je bil, preden je prišel na UM FOV, petindvajset let zaposlen v gospodarstvu, kjer je nabiral izkušnje na poti od konstruktorja do generalnega direktorja. Na svoji karierni poti je med prvimi uvedel računalniško podporo planiranju in vodenju proizvodnje. Pod mentorstvom prof. dr. Marka Ranta je magistriral in doktoriral na FOV in prav za svojega mentorja pravi, da mu gre zahvala za preživetje študijske smeri Poslovnih in delovnih sistemov.

S Fakulteto za organizacijske vede UM je najprej sodeloval kot zunanji sodelavec pri predmetih Osnove programiranja in Višji računalniški jezik COBOL, kasneje pa se je preusmeril na področje informacijske podpore planiranju in vodenju proizvodnje. Na UM FOV je deloval 17 let in je avtor številnih znanstvenih in strokovnih člankov ter monografij iz omenjenega področja.

Kateri pomembni mejniki zaznamujejo razvoj vašega delovnega področja na FOV?

Zaznamuje ga predvsem prehod iz industrije 3.0 na 4.0.

Kaj vam bo v zvezi s FOV ostalo v trajnem spominu?

V trajnem spominu mi bo najbolj ostala borba za izgradnjo nove stavbe na Zlatem polju v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

Zaupajte nam, kakšno zanimivo anekdoto v zvezi z vašim sodelovanjem na fakulteti.

O študentki, ki se je bala miši:
V devetdesetih letih smo tudi na FOV v računalniški učilnici uvedli Windowse in se učili, kako jih uporabljati. Na vajah iz programiranja je neka študentka samo sedela za računalnikom in skrivala roke pod klopjo. Pa sem ji rekel, primi miško, kazalec postavi na ikono na zaslonu in jo premakni. In je odvrnila: ne morem. Čim poskusim prijeti miško, se mi prikaže podgana z dolgim repom in mi gre na bruhanje …

Pa še ena z druge strani katedra:
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja sem na FOV (oziroma na takratni VŠOD) delal magisterij. Med drugimi nam je predaval tudi pokojni prof. Koželj, hud kolerik. Nekje konec junija smo pri njem zagovarjali seminarske naloge. Vsak je moral predstaviti delo in odgovarjati na profesorjeva vprašanja. Bilo je vroče in soparno in vsi s profesorjem vred smo bili nekako v dremavici. Kar naenkrat pa je prof. Koželj skočil pokonci, zavpil, da se iz njega ne bomo delali norca, vrgel sveženj seminarskih nalog po učilnici in odvihral skozi vrata. Spogledali smo se, skomignili z rameni in pobrali svoje umotvore.

Septembra smo se ponovno prijavili na zagovor seminarjev. Prof. Koželj pride v učilnico, nas debelo pogleda in vpraša, kaj delamo tu. Smo odgovorili, da želimo zagovarjati seminarje. In reče, kaj hudiča, saj ste jih že zagovarjali, kje imate prijavnice ?

Fakulteta v letošnjem letu praznuje 60 let. Kako vi vidite prihodnost fakultete in njenega razvoja?

V zvezi z razmišljanjem o prihodnosti FOV in njenega razvoja se bom omejil predvsem na proizvodno smer, čeprav je misli mogoče precej posplošiti. V bližnji prihodnosti verjetno ne bodo "iz nič" rasli novi veliki poslovni sistemi; morda bodo nastajali le z integracijo manjših sistemov. Manjši poslovni sistemi si ne morejo privoščiti posebej kadrovika, posebej informatika (ne računalničarja!) in posebej organizatorja dela, delitev dela tu ni zelo izrazita. Diplomanti FOV kot "organizatorji" naj bi zato imeli zelo široko paleto znanj, da bi lahko pokrili vsa področja. Striktna delitev študijskih smeri na kadrovsko, informacijsko in proizvodno tega ne zagotavlja.

Menim, da bi se morali zato preusmeriti na specializacijo po (industrijskih) panogah, na primer storitvene dejavnosti, javna uprava, (fizična) proizvodnja, logistika … in za vsako panogo pokriti vsa tri področja. To je pravzaprav nakazano že z obstoječim študijskim programom Management v zdravstvu in socialnem varstvu. Čim manj naj bi bilo ex katedra predavanj in več praktičnega dela v manjših skupinah - "learning by doing". To je bila tudi ideja bolonjske reforme visokega šolstva, ki pa je žal zvodenela.

Bi želeli še kaj dodati ...

Kdor pride prepozno ga kaznuje življenje (Mihail Gorbačov malo pred padcem Berlinskega zidu)