Intervju - 60 let razvoja organizacij ved, z bivšim dekanom UM FOV in red. prof. Markom Ferjanom
Marko Ferjan
»FOV je v svoji zgodovini pomembno prispevala k razvoju lokalnega okolja. V zadnjem desetletju je pokazala, da je sposobna preživetja in razvoja tudi v najtežjih okoliščinah. Sredi največje krize smo kljub menjavi generacije profesorjev izkazali sposobnost sodelovanja z drugimi fakultetami, z ministrstvi, mednarodnimi partnerji v mednarodnih projektih in eminentnimi ustanovami.«
Red. prof. dr. Marko Ferjan je po izobrazbi elektrotehnik. Kljub temu, da je srednjo šolo končal z odličnim uspehom, se je po odsluženi vojaščini odločil za takojšnjo zaposlitev v tovarni Iskra. Vso izobrazbo je nato pridobil s študijem ob delu. Najprej je študiral na takratni Tehniški fakulteti v Mariboru, kjer je pridobil naziv inženirja elektrotehnike. Kmalu po prvi diplomi se je zaposlil kot srednješolski učitelj na takratni Srednji šoli Iskra v Kranju. V času poučevanja je pridobil pedagoško andragoško izobrazbo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, opravil strokovni izpit za področje vzgoje in izobraževanja ter ravnateljski izpit v Šoli za ravnatelje. Tekom njegove kariere je bil predmet njegovega zanimanja tudi management, zato se je odločil za študij na FOV, kjer je diplomiral, magistriral in leta 1996 tudi doktoriral. Leta 2008 je bil izvoljen v naziv redni profesor za kadrovsko izobraževalno področje, v letih 2007 in 2008 je bil prorektor za razvoj Univerze v Mariboru, med leti 2008 do 2016 pa je kot dekan vodil Fakulteto za organizacijske vede. Z družino živi v Gorjah pri Bledu, kot velik ljubitelj psov veliko prostega časa nameni nemški bokserki Ry-ji in sprehodom v naravi.
Prosimo vas za kratko predstavitev vašega preteklega sodelovanja s Fakulteto za organizacijske vede UM?
Eden ključnih dogodkov, ki je vplival na moj prihod na FOV, je bil izpit iz predmeta »Metodološka znanja« oziroma tako imenovan »petorček«. Sestavljale so ga tudi vsebine statistike, stohastike, in operacijskih raziskav, kar je bilo treba vse opraviti v enem popoldnevu. Ta predmet je bil selektivni predmet na magistrskem študiju. Opravil sem ga z oceno 10 in odlična ocena za tisti predmet je bila takrat izjemna. Najbrž je bilo prav to ključno za kasnejše povabilo za zaposlitev na FOV. Leta 1996 sem doktoriral in takoj nato pri založbi Didakta izdal tudi svojo prvo knjigo. Spomnim se, da mi je ravno na dan moje poroke poštar domov prinesel potrdilo o sprejetju članka v objavo v tuji znanstveni reviji International Journal of Lifelong Education. S tem sem izpolnil takratne pogoje za izvolitev v naziv docent. Leta 1998 sem sprejel povabilo takratnega dekana prof. dr. Jožeta Florjančiča in prodekana prof. dr. Jožeta Jesenka, se na FOV zaposlil kot docent in prevzel nosilstvo dveh predmetov. Že prvi delovni dan v novi službi sem imel po urniku predavanja. Le nekaj ur prej je na FOV izšla skripta za predmet, katerega sem predaval. Spomnim pa se, da sem prvi teden ali dva na FOV celo brez pogodbe o zaposlitvi, ker je bil takratni rektor prof. dr. Ludvik Toplak ravno v tujini. Leta 2000 sem bil imenovan za člana komisije za kakovost Univerze v Mariboru. Kot po naključju je bil predsednik te komisije dr. Ivan Rozman, katerega sem poznal še iz časa svojega študija. Verjamem, da je prav to naključje vplivalo na mojo nadaljnjo akademsko kariero, saj je bil dr. Ivan Rozman kasneje izvoljen za rektorja. Leta 2007 me je povabil za prorektorja. Po tistem, ko so v zelo kratkem času odstopili trije dekani FOV me je 1.9.2008 imenoval za v. d. dekana FOV. Iskreno povedano si funkcije kot »vršilec dolžnosti« sploh nisem želel. Zato sem že prvi dan razpisal volitve dekana, se odločil za kandidaturo, bil izvoljen ter funkcijo dekana nato opravljal dva polna mandata, vse do 19.10.2016. Od leta 2009 sem bil tudi član Senata Univerze v Mariboru. Po izteku drugega mandata dekana sem se umaknil iz vseh funkcij na fakulteti in univerzi.
Kateri pomembni mejniki zaznamujejo razvoj vašega delovnega področja na FOV?
Funkcija dekana FOV me je zelo zaznamovala. Na prelomu stoletja je politika začela z »bolonjsko prenovo« visokega šolstva. Reforma je prinesla veliko izbirnost študija in s tem veliko število novih predmetov. Predmetov je bilo toliko, da marsikatera fakulteta, tudi FOV, najbrž sploh ni imela predavalnic za izvajanje študijskih programov. Ni bilo mogoče narediti niti urnika. Zelo so se povečali stroški pedagoškega dela. Dodatnih sredstev za pokritje višjih stroškov dela ni zagotovil nihče. Ravno v tistem času se je začela še svetovna finančna kriza. Namesto, da bi univerze za udejanjanje bolonjske reforme dobile dodatna sredstva, so jih zaradi nastopa finančne krize nenadoma dobile manj kot prej. Kriza je povzročila tudi upad izrednega študija in s tem dodatno zmanjšanje prihodkov. Kljub takemu stanju je politika dopustila, da so nove fakultete nastajale kot gobe po dežju. Zaposleni na univerzi so bili prežeti z idejami bolonjske reforme in mnogi navajeni živeti v izobilju konjunkture visokega šolstva. Realnost pa je bila povsem drugačna. Stanje je bilo katastrofalno. V takih okoliščinah sem nastopil mandat dekana. Moja največja težava je bila v tem, da zaposlenim sploh ni bilo mogoče dopovedati, kaj se dogaja, kar je povzročalo notranji nemir. Celo na univerzi so se našli taki, ki bi FOV kar »odpisali«. Zaznavanje krize me je sililo v zelo nepriljubljene ukrepe in v začetku sem bil pri tem popolnoma sam. Pred samim seboj, pred svojo družino, svojimi prijatelji in pred sodelavci lahko rečem, da sem se v zelo težkem obdobju trudil po svojih najboljših močeh in da sem vedno ravnal po svoji vesti. Prišli so trenutki, ko sem vsa ta bremena krepko občutil tudi na svojem zdravju. O turbulentnosti tistega časa vse pove dejstvo, da so se v času mojega mandata dekana zamenjali trije rektorji in sedem glavnih tajnikov Univerze v Mariboru ter kar sedem resornih ministrov. FOV kot inštitucija je tudi v takih okoliščinah pokazal sposobnost preživetja in tudi razvoja. Stabilizirali smo finančno poslovanje. Prenovili smo študijske programe, uvedli e-študij, pridobili mednarodno akreditacijo ECBE, ohranili in razvijali obe tradicionalni konferenci, revija Organizacija je bila uvrščena v bazo Scopus, akreditirali smo dva nova študijska programa in vzpostavili partnersko sodelovanje s številnimi inštitucijam, med drugim z Olimpijskim komitejem Slovenije. Za podporo bom vedno hvaležen svoji družini, nekaterim prijateljem in vsem trem prodekanjam: Evi Jereb, Andreji Pucihar in Mirjani Kljajič Borštnar. V najbolj kritičnih trenutkih za obstoj fakultete je tudi lokalno okolje pokazalo, da fakulteto podpira.
Kaj vam bo v zvezi s FOV ostalo v trajnem spominu?
Imel sem privilegij doživeti izkušnjo, ki ni dana vsakomur. Ta izkušnja je vame vtisnila spomine veselja in žalosti, evforije in razočaranj, pa tudi drobnih, na videz morda nepomembnih malenkosti. Spominov je toliko, da bi o njih lahko napisal debelo knjigo. Pri svojem delu sem srečeval izjemne ljudi, vrhunske profesionalce, ki so mi osebno, nekateri pa tudi s sodelovanjem s FOV, neizmerno veliko dali. Počaščen sem, da sem z nekaterimi stkal pristna prijateljstva. V meni je ostala grenkoba ob smrti nekaterih, nekaj plemenitih ljudi, ki so umrli nenadoma in mnogo prezgodaj. Žal sem se srečeval tudi s praksami posameznikov, ki v srcu Evrope nikoli in nikdar ne bi smele imeti mesta na univerzi. Hvaležen sem usodi, da mi je namenila biti poleg tudi ob veselih in lepih trenutkih fakultete, katerih tudi ni manjkalo. Nikoli ne bom pozabil občutkov ob slovesnem prihodu 23 rektorjev domačih in tujih univerz na svečanost »50 generacij FOV«. Veselil sem se prve pridobitve mednarodne akreditacije ECBE, uspešne akreditacije študijskega programa Management v športu, partnerstva z nekaterimi eminentnimi podjetji, kot so: Samsung, Audi in Mercedes Benz v študentski ligi »case study«, izvolitve šestih rednih in štirih zaslužnih profesorjev ter častnega doktorja znanosti, izjemnih ekskurzij s študenti v tovarni Audi in BMW, obiska študentov na univerzi v Krasnojarsku v Sibiriji in še marsičesa drugega. Veselim se vsakega uspeha diplomantov fakultete. Nepozaben je izid vsake knjige in objava vsakega članka v SSCI reviji. Spomin prav posebne vrste me veže tudi na mojo izvolitev v naziv »redni profesor«, česar pa nisem mogel prav proslaviti, saj so mi naslednji dan ruvali dva modrostna zoba…
Zaupajte nam, kakšno zanimivo anekdoto v zvezi z vašim sodelovanjem na fakulteti.
Prigod in anekdot o študentih in profesorjih mi je ostalo v spominu ogromno; začenši s tem, da profesorji ne morejo shujšati, ker so knjige o hujšanju zanje predebele. Najbolj pa se spomnim neke dolgotrajne razprave o neki povsem nepomembni zadevi na Senatu Univerze v Mariboru. Senat nikakor ni in ni mogel najti soglasja, zato je spreminjal besedilo nekega sklepa. Nato pa se je v zanj značilnem slogu oglasil pokojni prof. dr. Miroljub Kljajić in povedal, tisto, kar je bilo pravzaprav res: »Bolj ko spreminjamo, bolj je enako!«
Fakulteta v letošnjem letu praznuje 60 let. Kako vi vidite prihodnost fakultete in njenega razvoja?
FOV je v svoji zgodovini pomembno prispevala k razvoju lokalnega okolja. V zadnjem desetletju je pokazala, da je sposobna preživetja in razvoja tudi v najtežjih okoliščinah. Sredi največje krize smo kljub menjavi generacije profesorjev izkazali sposobnost sodelovanja z drugimi fakultetami, z ministrstvi, mednarodnimi partnerji v mednarodnih projektih in s tako eminentnimi ustanovami, kot je Olimpijski komite. V najbolj nemogočih razmerah so bile zlasti mlajše generacije visokošolskih učiteljev sposobne organizirati vrhunske strokovne in akademske dogodke. Na FOV je precej mlajših sodelavcev, ki so že sedaj nosilci razvoja posameznih strokovnih področij in bodo v bodoče še bolj sposobni prevzemati najzahtevnejša dela in najodgovornejše funkcije tako na fakulteti, kot na univerzi. Fakulteta torej ima potenciale za razvoj obstoječih in kreiranje novih vsebin. Povsem drugo vprašanje pa je, kako bo na razvoj fakultete vplivalo okolje. Univerza v Ljubljani je bila ustanovljena leta 1919 po konceptu popolne (»studia generalia«) nacionalne (državne) univerze. Njen nastanek časovno sovpada z nastankom prve skupne države Srbov, Hrvatov in Slovencev, zato je ves čas njenega obstoja atribut državotvornosti. Univerza v Mariboru je bila ustanovljena mnogo kasneje, na drugačen način in po drugačnem konceptu. Leta 1975 jo je sicer ustanovila država, nastala je iz šol nižjih stopenj. Po svoji naravi ni popolna državna univerza, pač pa je regionalna univerza in je tudi nepopolna (»Studium particulare«). To ni nič narobe. Oba koncepta univerz obstajata skozi vso zgodovino in številne najbolj eminentne univerze na svetu (celo npr. Harvard) so nastale na podoben način kot Univerza v Mariboru (kot nepopolne regionalne univerze). Fakulteta za organizacijske vede je bila leta 1975 ustanovna članica Univerze v Mariboru. Ustanovitev univerze je pomenila razvojni preskok iz šol nižjega ranga k univerzi. Brez vsakega dvoma je tudi FOV zelo veliko doprinesla k razvoju univerze in tudi univerza je doprinesla k razvoju fakultete. Drug vidik je regionalni vidik. Z ustanovitvijo Univerze v Mariboru se je okrepila elita v vzhodni Sloveniji, vključitev FOV v Univerzo v Mariboru pa je doprinesla tudi k večji socialni vključenosti intelektualnih elit gorenjske regije v širšo akademsko skupnost. Opažam pa, da so se stvari zelo spremenile. Spremembe se dogajajo v dveh smereh. Večkrat sem zaznal razmišljanja in ravnanja, da Univerza v Mariboru oziroma Maribor postopoma pridobi atribute popolne državne univerze. Te težnje so seveda povsem legitimne in jim ne oporekam. Kažejo se z ustanovitvijo Medicinske fakultete, z ustanavljanjem programov arhitekture, s težnjami po ustanovitvi umetniških akademij, nenazadnje tudi z delitvijo nekdanje Pedagoške akademije na Fakulteto za naravoslovje in matematiko ter na Filozofsko in Pedagoško fakulteto. Vse to je doprineslo k razvoju Maribora. Vzporedno s tem pa je potekal še nek, po svoji naravi povsem drug proces; v okviru Univerze v Mariboru so bile ustanovljene nove fakultete s sedežem izven Maribora (npr. v Celju, Krškem, Brežicah), poleg tega pa imata dve fakulteti še od prej sedež izven Maribora (v Ljubljani in v Kranju). Oba procesa sta si na nek način konfuzna. Menim, da je s proračunskimi sredstvi, ki so trikrat manjša od Univerze v Ljubljani, vse to finančno nevzdržno. Finančna nevzdržnost, ki so jo ti procesi povzročili, ima številne simptome. Povsem logično je, da se posledice kažejo v stalni finančni podhranjenosti nekaterih članic, žal tudi FOV. Cena, ki jo je zaradi tega morala plačati FOV, je po mojem mnenju previsoka. Drug vidik je vidik regionalizacije. Če je bila regionalna univerza v vsej svoji zgodovini tudi odgovor na vprašanje socialne izključenosti prebivalstva, trenutni koncept to vprašanje rešuje zgolj za mesto Maribor, vprašanje pa je, če tudi za druga okolja, kjer so fakultete. Vprašanje je tudi, če s takim konceptom Univerza v Mariboru sploh lahko karkoli prispeva k razvoju okolij, v katerih imajo sedež njene članice. Povsem naravno je, da so ključne dejavnosti univerze (npr. Univerzitetna knjižnica, akademski dogodki, ipd.) tam, kjer je sedež univerze, to je v Mariboru. Težava je tudi v tem, da pri stroških marsikaj participiramo tudi vsi tisti, ki tega že zaradi geografske oddaljenosti ne moremo konzumirati. Za FOV ima vse to tudi številne praktične težave, kot npr: zgodbe s podjetniškim inkubatorjem, akreditacijo študijskega področja računalništvo in informatika, z razpisovanjem rednega študija Management v športu, z energetsko sanacijo objekta, da vsakoletnih dogajanj v zvezi z notranjo delitvijo sredstev sploh ne omenjam. To povzroča občutke socialne izključenosti in odtujenosti, pri marsikom celo izolacije. Posledice so skrb zbujajoče. Ni se mogoče pretvarjati, da tega ni in da tega ne opazijo zaposleni ter lokalno okolje FOV. Zato menim, da je nujen širši razmislek tako univerze kot ustanovitelja o tem, kakšna naj bo bodoča organiziranost visokega šolstva v Sloveniji in položaj FOV znotraj tega.